Sladoled je poslastica, ki se ji le redki uprejo.
Eni imajo radi mlečnega, drugi sadnega, nekaterim
pa je popolnoma vseeno kakšen je, samo da ga ližejo,
grizljajo ali jedo z žlico. Brez dvoma. Odrasli ga
imajo radi, otroci ga obožujejo.
Kako je nastal sladoled? Kje in kdaj je v resnici nastal sladoled,
natančno ne ve nihče, obstaja pa kar nekaj
legend o njegovem nastanku. Ena od njih
pravi, da so so se z njim sladkali Kitajci
že leta 1100 pred našim štetjem. Čeprav zmes
iz mleka, hladne vode in drugih sestavin v
osnovi bolj malo spominja na sladoled, naj
bi ga Marco Polo prvič videl prav tam
in ga z enega izmed potovanj prinesel v
Evropo. Po drugi zgodbi so ga pripravljali
že v antičnem času na dvoru rimskega cesarja
Nerona, ki je bil velik oboževalec hladnih
sladic. Njegovi podložniki so v posebnih
ledenicah shranjevali amfore, v katere so z
bližnjih planin prinašali sneg, temu
dodajali sadje in med, in pripravljali
okusne deserte. Še najbolj verjetna je
zgodba, da je pravi sladoled nastal v
sredini 17. stoletja v Angliji. Njegov
izumitelj naj bi bil francoski kuhar, ki je
delal na dvoru angleškega kralja Charlesa
I. Ta je ob eni priložnosti pripravil do
takrat popolnoma nepoznano sladico,
neobičajno okusno, hladno in mehko kot prvi
sneg. Že po prvem zalogaju je bil sladoled
kralju tako všeč, je kuharju obljubil
nagrado, doživljenjsko preživnino, samo da
ne bi izdal skrivnostnega recepta. Na srečo
in veselje vseh tedanjih in prihodnjih
sladokuscev, pa je ta s kraljevo smrtjo
pozabil na svojo obljubo in odkril, v čem je
skrivnost pripravljanja sladoleda.
Najbolj priljubljen desert Nedvomno je sladoled s svojim kraljevskim
začetkom nastarejša sladica, danes pa v
svetu najbolj priljubljen desert.
Zahvaljujoč Italijanu Procopiju, ki je v
svoji pariški kavarni leta 1686 začel z
njegovo ponudbo, je ta postal dostopen za
vse. Kupimo
ga lahko na vsakem koraku ali uživamo doma v
njegovi pripravi, saj okusni sladoled prija
v vsakem letnem času, hladi in sladi, ter
vzbuja prijetne asociacije na otroštvo,
dopust, sonce ali zabavo. Statistike kažejo, da so največji ljubitelji sladoleda
prebivalci Nove Zelandije, ki ga pojedo kar
26,3 litrov na prebivalca. Sledijo jim
Američani, Švicarji, Italijani, Francozi in
Nemci, medtem ko si ga Slovenec privošči
okoli 4 litre na leto. Med več sto vrst
sladoleda različnih okusov in arome, ki jih
delimo na kremaste in mlečne, sadne in
aromatizirane deserte, ter vodne zmrzline,
je v mnogih državah najbolj priljubljen okus
vanilija, na drugem pa čokolada.
Krepi in osrečuje Osnovne sestavine sladoleda so mlečna maščoba, suha snov
mleka brez maščobe, ki vsebuje beljakovine, mlečni sladkor
in minerale, ter sladkor. Strokovnjaki za prehrano pravijo,
da gre za podobne sestavine, kot jih ima mleko, zato
bi sladoled moral postati sestavni
del naših vsakdanjih obrokov. Ker takšna sestava ne
daje samo polnega okusa, ampak tudi bogato hranilno
vrednost, ga še posebej
priporočajo športnikom in malčkom do 2. leta starosti.
Seveda v zmernih količinah in mlečnega z manj
sladkorja, maščobami in aditivi.
Znanstveniki Institute of Psychiatry v Londonu pa
ugotavljajo, da želja po sladoledu ne izvira samo iz potrebe
po uravnoteženi prehrani, ki organizem krepi, ampak ta
okusna razvada tudi sicer ugodno vpliva na človeka. Med
raziskovanjem so spremljali delovanje možganov pred in med
lizanjem sladoleda, ter ugotovili, da je že ena sama žlica
zaužitega sladoleda dovolj, da se odzove del možganov, ki
reagira na ugodne okuse, vzbudi občutek užitka in ljudi
osrečuje.
Po tej sladoledni zgodbi vas je verjetno zamikal »en liz«.
Uživajte v pripravi svojega najljubšega sladoleda ali se
odpravite do prvega sladoledarja.
Ali ste vedeli? Prvi recept za pripravo sladoleda se je pojavil
v kuharski knjigi Recepti gospe Ealesove, ki je izšla
leta 1718 v Angliji. Priprava sladoleda je bila težavna, dokler
niso leta 1846 izumili prve zamrzovalne omare. VPrešernovih časih je bil sladoled, ki
so mu takrat po domače rekli zmrzlina, med svečanimi in
bogatimi kosili
vmesni obrok. Ljudje so ga jedli zaradi boljše prebave in
krčenja želodca ter tako laže nadaljevali s pojedino. Sladoled na leseni palčki je nastal šele pred nekaj več kot
100 leti, izum pa si lasti Američan Frank Epper. Po
naključju je na svoji terasi čez noč pozabil kozarec
limonade, v katerem je bila žlica. Zaradi nizke temperature,
ki je padla pod ledišče, je žlica zamrznila skupaj z
limonado. Najnovejši izdelek proizvajalcev zamrznjene hrane je
sladoled, ki ne curlja. Novost z jagodnim okusom se ob
toploti spremeni v sadni žele, ki ne maže rok, ust in
obleke
