Ko so noči predolge ... in prekratke

Le obremenjene duše sanjajo, je že pred davnimi stoletji zapisal slavni grški filozof Platon. Za današnje bi verjetno dejal, da bedijo. Strahovi, tesnoba in zaskrbljenost, ki so nekoč bremenile duše v sanjah, jim danes preprečujejo, da bi sploh zaspale. Platon je s svojo opazko že tedaj usmeril prst v enega od glavnih problemov sodobnega človeka – v problem spanja. Spati moramo vsi, čeprav nam znanstveniki še vedno ne znajo pojasniti zakaj. Vedo pa, zakaj mnogi, danes kar premnogi ne morejo spati. To je bila ena izmed glavnih tem svetovnega kongresa biološke psihiatrije, ki je pretekli teden potekal na Dunaju.

Ali gre pri tem za nezaupanje do zdravnikov ali pa za prepričanje, da ne gre za motnjo ali za bolezen, na kongresu sicer ni bilo povedano. Rečeno pa je bilo, da gre pri tistih, ki se vendarle odločijo potožiti zdravniku, v tretjini primerov za organski vzrok. Kar pomeni, da so nespečnost ali druge motnje spanja posledica drugih bolezni ali organskih motenj, in ko so te odpravljene, se pacientom večinoma povrne tudi razmeroma nemoteno spanje. Pri drugih dveh tretjinah gre za duševne vzroke.

Povedano pomeni vsaj dvoje: najprej, da je dolgotrajnejša motnja spanja pogosto povezana s kako drugo motnjo, da je torej posledica kake bolezni ali pa njena predhodnica. In drugo, da se ljudem še vedno ne zdi vredno ali pa jim je nerodno priti k zdravniku samo zaradi težav s spanjem. Oboje kaže, da je obisk pri zdravniku zgolj zaradi neprespanih noči utemeljen: za prebedenimi nočnimi urami se po eni strani lahko skriva že obstoječa bolezen, po drugi strani pa lahko kronična neprespanost povzroči številne druge težave, od nesreč na cesti do nesreč pri delu, utrujenosti v šoli ali v službi, konfliktov doma in v poklicu. Vzrokov, da se zdravniku le lahko potožimo tudi zaradi motenj spanja, je torej dovolj, še zlasti, ker so te motnje danes precej obvladljive – in kljub temu da je spanec za znanstvenike v številnih pogledih še vedno uganka.

Zakaj moramo spati
Znanstveniki še vedno ne vedo, zakaj moramo spati. In tudi ne, zakaj spimo toliko, kolikor spimo, in v takšnih časovnih razmikih in ne drugačnih. Prvo vprašanje zadeva funkcijo spanja, drugo pa njegov čas in trajanje. O tem obstajata dve skupini teorij, tako imenovane rekuperacijske teorije in kirkadijske teorije. Bistvo rekuperacijskih ali obnovitvenih teorij je v predpostavki, da stanje budnosti ruši homeostazo, to je notranjo fiziološko stabilnost telesa, med spanjem pa se homeostaza ponovno vzpostavi.

Rekuperacijske teorije torej gledajo na spanje kot na nekakšnega nočnega serviserja, ki popravlja škodo, ki se je zgodila čez dan, kirkadijske teorije pa ga obravnavajo kot strogega starša, ki zahteva nočno mirovanje zato, da ne zabredemo v težave. V obeh pogledih je spanje potrebno in njegova odsotnost ali motnja lahko povzroči težave. Kakšne, je bila ena od tem kongresa na Dunaju in je predmet razmeroma številnih raziskav, predvsem v razvitem zahodnem svetu.

Po svetu zdaj poteka precej raziskav o spanju, da bi ga pojasnili in da bi našli »zlato jamo«. Čas je zlato, je veljalo nekdaj in še bolj velja zdaj. Mnogi si čas poskušajo pridobiti na račun spanca in jim to vsaj nekaj časa uspeva. Leonardo da Vinci si je menda uspešno podaljševal svoj razpoložljivi čas na račun spanja tako, da je spal le po petnajst minut vsake štiri ure – torej le uro in pol v 24 urah namesto šest do osem, kolikor jih običajno prespimo drugi. Na račun spanca si je torej svoj čas budnega življenja podaljšal kar za tretjino.

Ko štetje ovc ne zadostuje
Koliko ur je potemtakem priporočljivo spati? Podatki kažejo, da večina odraslih ljudi spi od sedem do osem ur na noč, vendar pa znanost še ni dokazala, koliko spanja zares potrebujemo. Trajanje spanja je namreč lahko zelo različno. Nekaterim so dovolj tri do štiri ure spanja (najbrž je bil med njimi najbolj znan Napoleon) in se počutijo in delujejo slabše, če spijo več, nekateri pa ne zmorejo normalno živeti, če ne prespijo vsaj deset ur na noč. Precej ljudi je »spremenljivih«: zdi se, da potrebujejo več spanja, ko so v stresu, in manj, ko so mirni. Na število ur spanja vpliva tudi starost. Novorojenčki prespijo po 16 ur na dan, pubertetniki lahko trdno neprekinjeno spijo od devet do deset ur, starejšim ljudem pa lahko brez škode za zdravje zadostuje že pet ur spanca.

Simptom depresije – nočeš biti buden, spati pa ne moreš
Kljub vprašanjem je o spanju vendarle toliko znanega, da zdravniki zdaj njegove motnje dokaj uspešno zdravijo in odpravijo. Na Dunaju, ki je rodno mesto psihiatrije in psihologije in po katerega ulicah še vedno veje duh psihoanalize in hodijo ljudje, ki se še spominjajo Freuda, Adlerja, Frankla in drugih zvenečih imen iz psihiatrije in psihologije, se svoji pionirski vlogi v tej veji znanosti niso odpovedali in tudi ne proučevanju ugank, ki jih zastavlja spanec.

V večini problemov, so poudarili na kongresu na Dunaju, motnja spanja ni bolezen, temveč simptom druge bolezni, pri depresiji pa, kot kaže, velja tudi obratno – kar je še razlog več, da motnje spanja ne ignoriramo. Tako kot drži rek, da je dobro spanje znak zdravja, velja tudi, da je slabo spanje znak zdravstvene motnje, telesne ali duševne.
Da, videti je, da je Platon imel prav, ko je menil, da sanje – torej spanje – kažejo na težave v vsakdanjem življenju. To seveda ne pomeni, da bi v spanju morali iskati odgovore, prisluhniti pa mu le moramo. Že C. G. Jung, laikom najbolj znan po obravnavi sanj, je poudaril, da naša podzavest zadovoljivo deluje le, ko zavestni duh do potankosti izpolnjuje svojo vlogo. Če je ne, je tudi podzavest ne nadomesti, zato bi bilo napak zanašati se na sanje. A ko je s podzavestjo nekaj narobe – le kje bi bilo boljše mesto, da se nam to pokaže, če ne prav v spanju?