Kdor zjutraj veselo oznanja, da je vso noč neprekinjeno spal, se temeljito moti. Neprekinjenega spanca namreč ni. Tudi v najboljših razmerah se večkrat prebudimo: od 15-krat do 35-krat v noči, večinoma za zelo kratek čas in večinoma med posameznimi fazami spanja.

Zakaj noč razstavljamo na delčke? In kaj naj pomeni ta večni sem in tja med rahlim, globokim in tako imenovanim spancem REM? Znanstveniki so dokazali: stalno spreminjanje spalnih faz ščiti človeka pred nevarnostjo.

Pri delfinih je drugače. Ena polovica možgan je vedno budna in imajo odprto eno oko, da imajo tako pod nadzorom svojo okolico. Človek možgane in kanale za zaznavanje bolj ali manj izključi. To je kar tvegan manever, v primerjavi z varnostno strategijo delfinov. Da kljub temu lahko registriramo, kaj se okoli nas dogaja, se vedno znova vračamo v rahel spanec.

Rahel spanec, globok spanec in spanec REM, faza hitrih očesnih premikov (rapid eye movement) se ponoči večkrat izmenjujejo. V fazi rahlega spanca nas je najlažje prebuditi - na primer avto, ki trobi, ali pa hlad na koži, če mož potegne z žene odejo. V globokem spancu takšne motnje manj registriramo, v fazi REM spanca pa sploh ne. V tej fazi je človek najbolj ranljiv. Šumi ga ne zbudijo, temveč jih raje vključi v svoje sanje, enako kot padec s postelje, če ni preveč boleč. Tudi kontrola temperature takrat ni več v naši moči - v fazi spanca REM ni niti znojenja niti drgetanja od mraza, tako da se telo kaj lahko pregreje ali pa premočno ohladi.

Spanec REM služi po splošnem mnenju okrepitvi spominskih procesov, je pa kot rečeno nevaren: zaradi tega v to spalno fazo vstopimo zelo oklevaje. V prvi polovici noči traja spanec REM le nekaj minut, le z naraščajočo gotovostjo si proti koncu noči privoščimo do pol ure takšnega spanca.
 

Dodatno zaščito pred neprijetnimi presenečenji med spanjem očitno nudi vedno znova krajše prebujanje. Znanstveniki so dokazali, da neposredno pred nastopom spalne faze REM nastopi kratka prebuditvena sekvenca - po možnosti neke vrste varnostni preizkus, preden se zasanjamo. Spanec REM poleg tega bolj pogosto kot druge spalne stadije prekine ali konča spontano prebujenje.

Znanstveno je uspelo dokazati v spalnih laboratorijih, da se tako spanec REM kot tudi globoki spanec skrčita ali pa celo ne nastopita, čim v našem spalnem okolju pride do kakšnega motečega hrupa. Nekateri ljudje morajo tudi v spanju močneje nadzorovati svojo okolico kot drugi. Ljudje so zlasti občutljivi za motnje v fazi, ko skušajo zaspati. V psihološki terminologiji jih imenujejo nadzorovalnike. Njihovo tipično znamenje vedenja je, da v negotovem in zanje nevarnem položaju skušajo zbrati toliko podatkov, kot je le mogoče, in tako omiliti položaj. To velja za ljudi, ki se pred izpitom hočejo naučiti vse, kar omogoča učbenik, ali pa pri takšnih, ki od zdravnika želijo zvedeti najmanjše podrobnosti, kaj se skriva za njihovo boleznijo, kako učinkuje posamezno zdravilo, itd. Te ljudi tudi ponoči obvladuje njihova narava nadzorovalnika.

Zaradi tega nadzorovalniki v tujih hotelskih posteljah spijo slabo in le težko znova zaspijo, če jih kakšna motnja ponoči vrže iz spanca. Toda naslednje jutro lahko natančno povedo, da je neki gost v nadstropju nad njim ob 2.35 prepeval določeno popevko. V stresnih obdobjih življenja imajo ti ljudje izjemno slab spanec.

Najnovejše študije dokazujejo, da so ženske prej nagnjene k temu nadzorovalnemu vedenju kot moški. To se ujema s tem, da veliko pogosteje trpijo zaradi spalnih motenj kot moški. To znanstveniki pojasnjujejo z nagnjenostjo žensk k nadzorovanju, kar naj bi bilo pogojeno z biološko potrebo: k ženski odgovornosti za zdravje in varnost potomcev sodi tudi nadzor nad okolico med spanjem.

Večina moških se odziva na ogroženost z zavračanjem. Za izpit se naučijo ravno toliko, kolikor je potrebno. Pri zdravniku sploh nočejo vedeti, kako resna je njihova bolezen. Najraje sploh ne bi šli k zdravniku. Zlasti ponoči se ta osebnostna značilnost izkaže kot prednost.
www.dnevnik.si