Sanje v barvah

Ste kdaj v sanjah govorili v jeziku, ki ga sicer ne znate? Jaz sem in potem sem se spraševal, ali sem govoril razumno ali sem si to le domišljal oziroma ali sem "govoril v jezikih", kakor navaja Sveto pismo.

O tem sem povprašal raziskovalce spanja in pojasnili so mi, da ljudje vrste stvari v zvezi s sanjami še zmeraj ne razumemo. Toda česar ne razumemo, nam lahko veliko pove o tem, kaj hočemo reči z besedama zavest in zaznavanje. Vprašajmo se, na primer, ali sanjamo v barvah. Aristotel, Epikur, Descartes in Freud so menili, da sanjamo tako. Ameriški filozof Eric Schwitzgebel pa trdi, da so ljudje v večjem delu prve polovice 20. stoletja poročali, da sanjajo beločrno. Schwitzgebel, profesor filozofije na kalifornijski univerzi v Riversideu (blizu Los Angelesa), meni, da imajo črnobela televizija in filmi nekaj opraviti s tem, da ljudje sanjajo črnobelo.
 

Ko so se barvni filmi in barvna televizija bolj razširili, so ljudje podobno kot znanstveniki začeli ugotavljati, da sanjajo v barvah. Schwitzgebel v zvezi z razmišljanjem o tem nenavadnem vprašanju (in filozofi naj bi razmišljali o nenavadnem) razlaga, da sanje nemara niso ne v barvah ne v črnobeli različici. Barve v sanjah verjetno določi domišljija. Samo pomislite, kako beremo romane, dodaja. Če glavna junakinja zdrsne v svoj mustang iz leta 1966 in odropota, si lahko ta prizor predstavljamo v katerikoli barvni različici. In četudi vemo, da ima igralka rdečo obleko, dejansko gre za enega izmed rdečih odtenkov, seveda tistih, ki so primerno sijajni. Zato je nenavadno reči, pravi Schwitzgebel v nekem sestavku, da je roman kot celota v barvah. Pravilneje bi bilo reči, da roman zgolj prikliče določene barve, ko te niso posebej omenjene. Ko gre za sanje, naš filozof meni, da so sanje bodisi v barvah ali pa večina stvari v sanjah nima določene barve.
 

Naše poznavanje fenomenologije sanj je očitno dokaj bedno - presenetljivo bedno, če pomislimo, kako pogosto sanjamo in da so vsaj nekatere sanje izstopajoče, ugotavlja filozof. Zato bi to lahko pomenilo, da ljudje ne znajo dejansko odgovoriti na vprašanje, ali sanjajo v barvah ali ne.
Posvetimo se malce temu vprašanju. Če oblikujemo vizualno podobo svoje hiše in pozornost usmerimo k dimniku, kako podrobno in v kakšnih barvah vidimo druge stvari podobe? Schwitzgebel ne vidi pravih razlogov, da bi verjel odgovorom, ki jih navadni ljudje dajejo na takšna vprašanja.

Nemara se le hudo motimo glede svojega subjektivnega izkustva, opozarja filozof. Če je tako, potem se verjetno hudo motimo o vrsti stvari. Schwitzgebel v intervjujih priznava, da vprašanje, ali sanjamo v barvah ali ne, v bistvu ni pomembno. In tudi medijem pravzaprav ne očita, da lovijo naše nezavedne misli. Resnično pomembno je to, meni Schwitzgebel, da verjetno vemo precej manj o tem, kako deluje naš um, kot predpostavljata bodisi zdrav razum ali filozofija.
V kolikšni meri verjeti našim čutnim zaznavam, je seveda temeljno filozofsko vprašanje. Upam le, da zaradi razmišljanja o tem ne bom vso noč prebedel. Schwitzgebla nisem vprašal o svojih sanjah v tujih jezikih, predpostavljam pa, da bi mi rekel, naj poskrbim za dober nočni počitek in naj si zaradi teh sanj ne belim glave. Mogoče sanjam v francoščini, ker sem poslušal, kako je predsednik Jacques Chirac bral levite vam, Slovencem.
Nemara pa so jeziki - podobno kot barve - zaznave in med spanjem zgolj zaznavamo, da bi morali zaznati njihove pomene. Vesel sem, da Schwitzgebel tuhta o tem. Medtem pa se jaz odpravljam v posteljo.
Vir: Večer